Napisal/-a Alex 76 » 15.04.2009, 10:12
V nasprotju s pravimi vozili je karoserija pri modelih pretežno estetskega značaja. Sicer nedvomno ima vpliv, vendar zgolj v določenih voznih režimih, ki pa zaradi specifičnosti vožnje z oddrsavanjem, ne pridejo do izraza. Ko torej teče beseda o posameznem modelu je edino smiselno le te označevati z imenom proizvajalca in oznako šasije.
V prvotnem vprašanju je govora o treh šasijah: Tamiya TT-01D, HPI Sprint 2 in HPI E10.
Nato se je potrebno vprašati, katere so lastnosti, ki omogočajo vožnjo z oddrsavanjem. Naš cilj je pripraviti model do situacije, ko sta tako prednji kot zadnji del modela na meji, ko pričnejo kolesa izgubljati stik s podlago. Pisati o tem, kaj vse vpliva na to bi bilo na tem mestu mnogo preobširno, vendar so skupni imenovalec nastavitve. Tako je s te perspektive HPI E10 najmanj primeren, saj smo pri njegovem nastavljanju zelo omejeni. Veliko bolje se obneseta prva dva, HPI Sprint 2 celo nekoliko najbolje. O prednostih in slabostih kardanskega oziroma jermenskega pogona je nekaj že zapisal moj predhodnik. Osebno sem pristaš jermenskega prenosa zaradi mehkosti, ki ga ta omogoča. Sam si nebi upal soditi kateri je najprimernejši za vožnjo z oddrsavanjem. Mnogokrat se teze o primernosti posameznega koncepta postavljajo na podlagi bolj ali manj posrečeno nastavljenih modelov, kar pa s samo zasnovo pogona nima veliko skupnega. Če šasija le omogoča dovolj nastavitev in če ima uporabnik dovolj znanja se da vsako šasijo prirediti na način, ki omogoča tovrsten slog vožnje. Mnogo večji vpliv na izbiro pogona mora imeti okolje v katerem bo model uporabljan. Če bo večkrat prihajal v stik s peskom je nemara boljša odločitev za kardanski prenos.
LP
Alex