dejmo no že enkrat izumit to krilo za veter
Ni kaj izumljat!
Kaj naj pomeni "krilo za v veter" ?
To, da bo v vetru 50 km/h, lahko še vedno letelo saj 15 km/ naprej, brez da bi grozno hitro izgubljalo višino.
(številke sem sedajle kar napisal kakršne so mi na pamet prišle...morda imate vi v mislih kake druge...želje)
To pomeni da bo moralo letalo leteti s hitrostjo 65 km/h (50+15) zelo dobro.....
Treba je samo optimirati upor letala, da bo imelo pri tej hitrosti letenja kar največjo fineso. (prodornost)
Tu se samo s poizkušanjem ne da nahitro narediti kaj dosti, bolje se je vreči v aerodinamične izračune, kar pa je za marsikoga pretrd oreh ali prevelika neznanka.
Mislim da je treba predvsem veliko pozornost posvetiti "čistoči" letala; čim bolj aerodinamično, lepo izpeljani prehodi med elementi, obvezno profilirati repne površine, ter poskriti vse nepotrebne štrleče elemente...
Veliko pozornost je treba posvetiti špranjam na krmilnih površinah, kajti ti upori pridejo do izraza ravno pri letenju z večjimi hitrostimi. Tu se ne moremo več izgovarjati češ da je pomembna samo prva tretina krila, nazaj je pa izak vse zvrtinčeno. Če se s tem sprijaznimo, ne bomo mogli narediti prodornega modela!
Izbirati je treba profile krila, katerim se pojavi odlepljanje laminarnega toka čim dlje nazaj od nosa. (Laminar separation bubble location). Tu si lahko pomagamo s programom X foil, da najdemo najbolj ugoden profil. Ko iščemo karakteristike profila v X foilu, moramo iskati kompozitno polaro profila, katera upošteva spreminjanje Re števila skozi vse režime letenja. Ne tako kot pri programu Profili, ko se polara računa le za eno Re vrednost. Da razložim: pri velikih vpadnih kotih letalo leti počasi...torej z nizkim Re številom, ko pa ga "napičimo" letalo leti hitro..torej z visokim Re številom. Le tako dobljena polara profila je uporabna za nadaljne aerodinamične izračune.
Seveda pa mora biti tudi gradnja krila karseda natančna....tukaj se slabo piše "klasični konstrukciji krila".
Pa še nekaj! Hitro letalo ob neki določeni površini krila, leti pod relativno malim količnikom vzgona, zato inducirani upor ni tako velik da bi delal zgago. To pomeni da ima tako letalo lahko precej manjšo vitkost krila od običajne. To pomeni manjšo razpetino, manjše obremenitve nosilca, lažje krilo..itd...
Že nekaj časa iščem luknjo v prostem času, ki bi jo rad zapolnil z aerodinamičnimi izračuni, s katerimi bi primerjal različne "konfiguracije", da bi videl koliko kaka stvar vpliva na končni rezultat (vpliv različnih profilov, različnih oblik, različnih ploskovnih obremenitev na sposobnosti modela, tako da bi prišel do smernic, ki bi imele za rezultat letalo, ki bi čim bolj ustrezalo postavljenim zahtevam)
No, do naslednje sezone bo že veliko več jasnega
LP Mitja