Kar se tiče debate o "najboljših" akrobatih. Dlje časa ko letim in dlje časa ko poslušam modelarske kolege (med katerimi so predno me napadete tudi teoretiki in diplomanti pravega kova, full-scale športni in tudi linijski piloti), prihajamo do podobnih zaključkov. In sicer da z raznoraznimi Extrami, CAPi, Suhoji, Ultimati in Yaki brcamo v temo.
Kar se tiče čistokrvnega akrobatskega letenja si naredi človek veliko uslugo, če ima namenski akrobatski model razreda F3A ali podoben. To je tisto, s čimer res lahko letiš. Pri maketah pa se zaradi njihovih aerodinamičnih lastnosti z modelom le boriš in na ročicah popravljaš njihove letalne napake, ki se največkrat izkažejo kot razna križanja komand in različne tendence pri različnih režimih leta.
Ti modeli so brez dvoma zelo atraktivni, privlačni in dobro letijo. Za prosti program, včasih celo nekonktrolirane traparije po zraku in 3D liki pri katerih model leti zaradi premočnega motorja model niti ni toliko pomemben. Je pa njihova popularnost posledica raznih turnirjev, šovov in predvsem reklame. Nesporno pa je da se recimo en 3m leseni Ultimate v rokah g. Hyda pelje šokantno dobro, a to ni čisto samo zaradi modela.
Če je nekdo z veliko vaje sposoben odpeljati občinstvu privlačen prosti program z dimljenjem in lebdenjem ter rolanjem v piko kar je zelo popularno, to še ne pomeni da zna brez napake odpeljati program ali en let, pri katerem so od vzleta do pristanka figure med seboj neločljivo povezane in izvedene s kirurško natančnostjo.
Do takega letenja mi manjka še par svetlobnih let, torej ... je tale post samo razmišljanje in nič drugega...
Sašo