Zacetki nekega modelarstva - zanimiv tekst za prebrat

[BK]

Mislim, da je potreben komentar, kako je do prevoda te knjige sploh prišlo. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj napisal ali še manj prevedel kako knjigo. Če najmanj pa iz nemškega jezika, ki ga sploh ne obvladam. Zato tudi prosim, da ne boste preveČ kritiČni do tega prevoda. Tisti, ki znate nemško, raje kar takoj po originalno izdajo.
VeČkrat sem se vprašal, kaj je bolje: ali nekaj narediti na pol (kot je ta prevod knjige) ali pa niČ. Ta prevod sem naredil najprej za sebe, šele potem so mi kolegi rekli, da je vloŽeno toliko dela, da bi bilo škoda, da tega ne bi delil tudi z ostalimi. Osebno mislim, da je vprašanje pravilno oziroma napaČno velikokrat manj pomembno od tega, da z obravnavanjem neke teme odpremo nova obzorja. Potem se lahko vsak tako ali drugaČe dokoplje do svoje resnice. Tako glejte tudi na vsebino tega prevoda. Da pa bi tej knjigi poleg vnesenih napak dodal še nekaj svojega, sem se odloČil, da v tem predgovoru zaČnem na zaČetku in opišem svojo pot modelarstva. Svoje obČutke, napake in motive, ki so me vodili na tej poti. Na koncu knjige sem dodal tudi poglavje "literatura". Tam sem navedel predelano literaturo in podal nekaj zanimivih linkov za tiste, ki bi si Želeli dodatno razširiti obzorje.

Že v ranem otroštvu so me navdušili avijoni, ampak dalj kakor do avijonov iz papirja nisem prišel. Kot otrok si brez podpore staršev kaj takega ne moreš privošČiti in v tistih Časih je bilo to verjetno še teŽje dostopno kakor je to danes. Dobro se še spominjam Člankov v TIMu, ko so bili na prvi strani narisani lepi avijoni in Člankov, ki jih je pisal dr. Lokovšek. To, da ne Živimo samo od kruha je velika resnica. V Življenju nas vodi neko upanje in Želje in te so velikokrat neizpolnjene Želje in sanje iz otroštva. Pri meni je bilo enako. Velikokrat pa je tudi tako, da so tiste stvari, ki si jih najbolj Želiš tudi na nek naČin najbolj nevarne in usodne. Poizkušal sem najti pravo mero in ravnovesje in se tega hobija lotil takrat, ko sem imel osnovne stvari v Življenju Že urejene. To je bilo pred petimi leti, ko sem dobil drugega otroka in sem bil star 32 let.
Moj ideal so bili jadralni avijoni. Predstavljal sem si velikega vitkega belega jadralca in kako ga lepo vozim po modrem nebu. Najprej sem prebral knjigo od g. Cajhen-a "Radijsko vodenje letalskih modelov" in se odloČil, da bom kupil opremo pri Nebec-u v Ljubljani. Ko sem prviČ prišel, mi je kazal nek model, katerega imena se veČ ne spominjam. Niti malo ni spominjal na moj sanjski model. Mislim, da je imel nekaj pod 2m Čez krila in je bil jadralni avijon s pomoŽnim motorjem v nosu. Ker se model ni Čisto niČ pokrival z mojimi ideali sem se mu prijazno zahvalil za razlago in odšel. NaslednjiČ sem prišel k njemu Čez nekaj mesecev in sigurno se me ni mogel spomniti. Jaz sem se tudi obnašal, kakor da sem prviČ pri njemu. Tokrat mi je šlo boljše od rok in model, ki mi ga je predlagal, je bil vsaj "sprejemljiv" za moje predstave. Seveda je veliko vprašanje, Če so bile moje predstave pravilne. V bistvu sem takrat Že toliko prebral, da bi moral vedeti, kaj moram kupiti za zaČetek. Pa kaj, ko slišimo in vidimo samo tisto, kar Želimo videti. Danes sem se dokopal do tega, da je v bistvu nesmiselno komur koli kar koli reČi. Če on to Že ve, mu ta informacija ni potrebna. Če pa tega ne ve, pa tega tako ali tako ne bo sprejel, Če sam tega noČe. Če pa bi res hotel, bi pa do tega Že sam prišel.
Avijon je bil Go-Fly z 2.5 ccm pomoŽnim motorČkom. Prodajalec je bil prijazen in mi rekel, da naj sestavljen avijon pridem pokazat, Če je vse tako kakor mora biti. Zmenjena pa sva tudi bila, da me bo brezplaČno nauČil leteti. Pri sestavljanju avijona sem poizkusil slediti naČrtom in bil sem zelo nebogljen. Nisem imel pojma od lepil, teŽišČa in ostalih stvari. Ko sem prišel s sestavljenim avijonom k prodajalcu smo se zmenili za prvo sreČanje na letaliöČu. Takrat je bilo aktualno letališČe na barju pri neki farmi na levi strani avtoceste, ko se pelješ iz Ljubljane proti Primorski. Prvi dan smo vtekali motorje in Že takrat me je bilo motorja in propelerja kar precej strah. Posebno se mi je zdelo zoprno nastavljanje vplinjaČa, Čisto zraven propelerja.
Baje mi je šlo kar dobro od rok in sem relativno kmalu postal samostojen. Bil sem kar precej prepoten pri teh prvih poletih in Če je avijon prišel dol v enem kosu in brez bistvenih poškodb sem bil kar sreČen. Pristanki so bili vČasih zelo daleČ in moral sem skakati Čez kanale na barju da sem prišel do avijona. V tistih Časih sem v glavnem lomil komandne drogove, ki so šli v rep. Še danes mi ni jasno kako mi je to uspelo. Takrat se mi je tudi prviČ zgodilo, da sem avijon razbil po trapariji. Prišel sem zgodaj zjutraj in bilo je še mokro po tleh. Avijon sem vrgel in zelo kmalu je crknila mašina in avijon je pristal v mokri travi. Seveda sem ga moral, kar najhitreje spraviti nazaj v zrak, kamor je spadal. Takrat smo lepili na trup pod krila košČke brusnega papirja za boljši oprijem. Ker je bil le ta moker je zaČel razpadati. Avijon je bil moker in od goriva in je bil precej spolzek. Rekel sem si: bo Že...Pa je bilo. Ko sem avijon vrgel, mi je spodletelo in avijon je šel namesto gor navzdol in odtrgalo mu je celotni kljun, ko se je zaril v zemljo. Takrat sem se nauČil, da gre vsaka reČ tja kamor paše. Poleg tega sem od takrat vedno uporabljal brusni papir na osnovi tkanine in ne na osnovi papirja za ta namen. NekoČ mi je model pristal v bliŽini krav za ogrado pašnika. Ko sem se poizkušal pribliŽati so se tudi krave zaČele bliŽati meni. Ker nisem poznavalec krav sem se raje umaknil in šele delavec na farmi mi je omogoČil, da sem prišel nazaj do svojega modela. Zanimivo je, kako teŽko je najti model na polju, Čeprav misliš, da toČno veš, kje se je spustil.
Po "uspešni" uČni dobi sem se preselil na letališČe v Crngrob-u, kjer letijo modelarji iz modelarskega druötva Čuk Škofja Loka. To letališČe je bistveno bliŽje mojemu domu in zdelo se mi je edino pravilno, da presedlam. Takrat sem tudi zaČel razmišljati, da bi se pridruŽil modelarskemu klubu. Moji zaČetki v Crngrobu pa so bili dokaj teŽki. LetališČe na vojaškem strelišČu je dokaj zaprto z drevesi, posebej še za mene, ki nisem imel veliko pojma. Takrat sem se tudi nauČil, da ni dobro, Če Želiš stvar narediti "idealno". Bistveno boljše je, da narediš to kar zanaš, tudi Če to ni idealno, kakor da poizkušaš narediti nekaj perfektno (kar nisi sposoben) in z ritjo podereš to, kar narediš z glavo. Redno sem imel teŽave z motorjem, ki mi je crkoval. Nisem znal delati z njim, bil pa je tudi problem vibracij in slabega rezervoarja in gorivo se mi je stalno penilo. Avijon sem obiČajno vrgel rahlo diagonalno na pisto z grudobrana, da sem pridobil pol metra dodatne višine in sem lahko laŽje odvil iz smeri piste na odprto podroČje strelišČa proti Joštu. Enkrat se mi je zgodilo, da mi je takoj po štartu crknil motor. Seveda sem hotel optimalno rešiti situacijo in sem ostro popravil smer, da bi avijon spravil na pisto. Izgledalo pa je kakor v risanki, avijon se je na višini 3 do 4m kakor ustavil, se nagnil na stran za 90 stopinj in nato omahnil na krilo.
Seveda sem takoj pravilno ocenil, da je problem, ker nimam bremz in nagiba. Če bi to imel bi bilo vse drugaČe. LaŽje bi se spustil na pisto, kar mi ni šlo od rok. Mislil sem, da bom tako tudi laŽje ujel smer piste. Prej nikakor nisem uspel ujeti piste. Če sem ujel smer ni štimal nagib avijona ali obratno. Poleg tega se je ta smer razvoja tudi v popolnosti ujemala z mojimi priČakovanji po "Hi-tech" avijonu. Tako sem prišel do Super Rietija. Na moje zaČudenje pa bremze niso avijona ustavljale, kakor sem priČakoval ampak je avijon z potegnjenimi bremzami šel skoraj navpiČno navzdol. Tako sem imel poleg ostalih problemov še dodatno delo, da sem z višino kompenziral poteg bremz. To me je potem vodilo v to, da sem v postajo vgradil analogni mešalnik bremz na višino.
Seveda pa vsaka sprememba naredi toČno drugo, kakor si hotel povzroČiti. Na postaji sem imel dodaten potenciometer za nastavljanje mešanja bremz na višino. Sedaj je bil poteg bremz veliko manj problematiČen, ker avijona ni potegnilo na kljun. Ob enem takem preizkusu sem bil preveČ uspešen in avijon sem pri pristanku tako uspešno zabremzal, da mi ni veČ prijela nobena komanda. Imel sem dovolj Časa, da sem ugotovil, kaj se bo zgodilo in premalo, da bi lahko kar koli naredil. Avijon se je zrušil v grmovje pred pisto. Rabil sem precej Časa, da sem ga našel, Čeprav sem toČno videl kam je padel. Bil sem zelo vesel, ker je bil avijon, Čisto brez poškodb in so veje ublaŽile padec.
V naslednjem obdobju sem se vrgel v razno razna pretiravanja in vČasih je bil avijon na pogled manjši kot muha. Zanimivo, da nisem imel nikoli problemov. Potem pa se je zgodil šok. Bilo je pomladi na soboto pred veliko noČjo. En dan prej smo s kolegi iz kluba leteli na polju in naslednji dan je bila Želja premoČna in je premagala pamet. Vremenska napoved je bila slaba. Spomnim se, da je na TV pisalo, da je veter 15 m/s (mislim da na višini Krvavca). Veter je pihal s severa. Ta dogodek pa moram povezati tudi s knjigo, ki sem jo prebral ravno v tistem tednu (Understandig the Sky). To knjigo mi je posodil kolega, ki je eden boljših padalcev. Ravno tako pa sem imel takrat tudi nova oČala, ki so bila izredno temna in so bila deklarirana za alpiniste za nad 2500m. V prvem letu nisem nosil oČal in vČasih, ko sem letel, so me bolele oČi. Z oČali sem imel obČutek, kakor da nisem tako pri stvari in da teŽje nadziram situacijo. Tako sem šel tisto soboto oboroŽen z vsem tem novim znanjem in novo opremo na polje v spopad s severnim vetrom. Pred tem sem seveda moral prepriČati Ženo, ki mi je odsvetovala zaradi praznika, da ni primerno in da me bo bog "štrafal". Na polju se je zaČelo Čudovito, avijon skoraj ni hotel dol in zdelo se mi je prav super. Pri drugem letu sem napravil samo en velik krog po štartu in avijon je bil Že zelo visoko. Na nebu je bil ravno nad mano tudi en oblak. Vprašanje je, Če so Črna oČala in bel avijon najboljöa kombinacija v smislu kontrasta in vidljivosti na plavem nebu.
To vpraöanje me je tudi takrat zelo begalo. Zato sem zapeljal avijon pod oblak in študiral kako se avijon vidi v tej kombinaciji. Ko sem opazil, da imam problem, pa je bilo Že malo pozno. Kar koli sem naredil je bilo potem še slabše. Takole, ko nisi pod pritiskom, je enostavno biti pameten, takrat pa je šlo vse narobe. Avijon je izginjal v višini. Po mojih intervencijah in s poveČanjem višine, pa je tudi veter vedno bolj kazal zobe. Avijon je zanašalo proti mestu in to mi je še dodatno dalo misliti in nisem si upal iti v kakšne vratolomne reševalne akcije. Ko sem videl, da tega ne morem rešiti, sem vsaj poizkusil poskrbeti, da ne bi bilo še slabše. Ko je avijon prišel do hribov na juŽni strani Loke, se je model v hipu dvignil še za to višino hribov.
Na koncu sem postavil vse komande v nevtralo in avijon mi je izginil izpred oČi nekje daleČ in visoko na juŽni strani. Zelo Čuden je obČuek, ko ostaneš sam s škatlo od avijona, njega pa od nikjer. Kasneje sem šel na policijo prijavit nezgodo. Rekel sem si, Če bo Že kakšna nesreČa zaradi avijona je bolje, da se vsaj ne skrivam. Takrat se mi je šlo bolj za to, da ne bo kakšne nesreČe. Ko se je znoČilo sem si rekel: Sedaj je pa sigurno Že nekje pristal. K sreČi me potem niso klicali, da je kaj narobe. Tudi tako me niso in do danes še nobeden ni klical, da ga je našel. Takrat na avijon tudi nisem napisal osebnih podatkov. Danes jih zapišem na vsak avijon. Ko sem prišel domov, so me zelo Čudno gledali. Žena me je sicer podprla in Čez nekaj dni so imeli trgovci delo, jaz pa tudi, ko sem moral ponoviti vajo. Takrat sem se verjetno najveČ nauČil. Bila je neka vrsta streznitve. Poleg tega pa sem takrat sklenil, da se mi kaj takega ne sme veČ zgoditi, da bi ostal brez avijona. Rešitev sem videl seveda v tem, da imam sedaj vedno veČ avijonov pripravljenih na let. Če se kar koli zgodi z nekim avijonom, lahko kljub temu še vedno letim. Pa recite, da vsak problem nima rešitve. Seveda tudi malo bolj razmišljam o tistem avijonu, ki je trenutno v zraku.
Istega leta sem poizkusil navdušiti tudi starejšega fanta za modelarstvo. Kupil sem mu kompletno opremo in avijon z elektro pogonom. Pri navduševanju nisem bil posebno uspešen. OdloČitev za majhen elektro avijon pa se je pokazala za izredno pravilno. Od takrat naprej veČino avijonov vozim zraven bloka kjer Živim. Imam sreČo, da smo locirani na robu mesta in samo par korakov, pa Že lahko letimo.
Ugotovil sem, da Če Želim leteti velike jadralne avijone, potem moram voziti male avijone. Je paČ tako v Življenju. Vedno moraš poČeti drugo, kot tisto, kar si Želiš. Če za to ne poskrbiš sam, to sigurno naredijo drugi To je tako kakor pri tekmovalcih. VeČino Časa trenirajo neke Čudne vaje, ne pa tistega, kar naj bi delali na tekmovanjih.
Ko sem prišel do te ugotovitve, sem v bistvu zaČel tam, kjer bi verjetno moral zaČeti Že prej. V spletu razliČnih okolišČin sem prišel tudi do drugih avijonov. VeČinoma kupujem rabljene modele. Tako sem se v zadnjem Času najveČ nauČil s HLG jadralcem. Mislim, da s tem resniČno izboljšaš obČutek za obnašanje modela, da Že Čutiš, kaj se bo zgodilo preden se to zgodi. Poleg tega pa letim še akrobatsko letalo na elektropogon, ki mi je dokaj pomagalo izboljšati obČutek v prostoru.
Kljub vsemu temu, pa se napake še vedno dogajajo. Dve leti nazaj se mi je zgodilo, da sem zgodaj spomladi, preden je listje ozelenelo, totalno razbil model. Takrat sem z Super Retijem hotel delati nizke prelete nad stezo. Bil sem cca 250m oddaljen od meje dreves in bil sem 100% prepriČan, da je avijon Že Čez drevo in sem potisnil mirno palico naprej. Zmotil sem se verjetno samo za nekaj metrov, ker je takoj silovito poČilo. Zdelo se mi je, kakor da gledam film vojna zvezd. Trenutek prej sem videl le silhueto avijona, ki je bil usmerjen k meni. Potem pa so se krila v trenutku napihnila. Tudi pok je bil izredno moČan. Takrat sem se nauČil, da Človek ne sme biti preveČ domišljav, biti preveČ prepriČan vase in si vsega upati in da malo previdnosti ni nikoli odveČ. MogoČe je to celo najbolj nevarno obdobje. Na zaČetku, ko veš, da ne znaöš si zelo previden. V naslednjem obdobju, ko pa nekaj Že znaöš se pojavi razlika med tem kar misliš in med tem kar dejansko znaš in to je kot naroČeno za razne nesreČe.
V moji nadaljni karieri sem imel samo štiri okvare na avijonih, ki bi lahko ogroŽale varnost:
- nekoČ se mi je snela zajla za nagib
- dvakrat mi je odpovedal servo (verjetno je bil prešibak)
- enkrat se mi je na kontrolerju motorja odlomil regulator napetosti (BEC) in avijon je ostal brez upravljanja.
Vedno sem imel sreČo in sem avijone rešil praktiČno brez poškodb. V prvem trenutku pa kar malo potraja, da ugotoviš, da je nekaj narobe in nato še malo, da ti je jasno kaj dejansko je v okvari in kako pristopiti k problemu.
Tistih motenj o katerih je toliko govora sam nisem nikoli imel. Vedno, je šlo za mojo napako, kadar sem imel nesreČo. Edino pri enem HLG modelu, ki je skoraj cel iz karbona in pri katerem uporabljam na oddajniku kratko anteno, imam obČasno teŽave pri sprejemu. Ampak tega se zavedam in to upoštevam.
V naslednjem obdobju modelarstva so najbolj nevarna rutiniranost in površnost, ki iz tega izhaja. Na leto naletim res veliko dni. Da je to res tako vem iz tega, ker si za vsako napravo (zaradi baterij) pišem uporabo, polnenje in praznenje. Tega ne poČnem zaradi neke birokratske Žilice, ampak za to, da imam lahko pod nadzorom vse razliČne pake baterij. V lanskem letu sem naletel 148 dni in to pri tem, da sem bil cel junij odsoten. Letos pa sem naletel 214 dni. Vsak dan ko pridem iz sluŽbe, si poizkušam vzeti pol urice zase. To pa je sprejemljivo tudi za druŽino. V taki situaciji se ti lahko hitro zgodi površnost iz rutine. Enkrat se mi je zgodilo, da sem vrgel HLG z napaČnim kvarcem in nato me sploh ni hotel ubogati in je naredil zanimivo akrobacijo preden je pristal na hrbtu. Napake pa so lahko tudi bolj nevarne. Kontrolerji za elekromotorje so zelo razliČni in imajo razliČne varnostne mehanizme proti nenamerni sproŽitvi ob vklopu. Nekateri zahtevajo posebno proceduro, nekateri se oglašajo, itd. Avijon sem dal poleg postaje in sem ga v površnosti obrnil proti postaji, priŽgal postajo in nato avijon. Kontroler se je Čudno oglasil in meni se je zdelo, da to ne more biti res in podzavestno sem premaknil roČico za plin naprej. Avijon je skoČil naprej in propeler je presekal na dvoje gumb potenciometra na postaji in naredil globoko razo v postajo in v pult. Imel sem sreČo, ker bi se lahko dosti slabše konČalo.
Da se upraviČeno bojim propelerjev se je izkazalo lansko zimo. Kolega v klubu je pozimi, ko so prsti od mraza bolj trdi, pri nastavljanju vplinjaČa s prstom zadel od zadaj v propeler. Motor je bil pod 2 ccm in od zadaj propeler tudi ne grabi. Prst mu je ogulilo na precejšni dolŽini do kosti, tako da se je videla kost bele barve. Po tistem sem takoj na svojem motorju nabavil iglo, ki je montirana zadaj za cilindrom in tudi rezervar na pilonu sem zamenjal z normalnim rezervoarjem. Prejšnjega pa sem predelal v nosilec. Rezervoar sem pritrdil z elastikami in vmes dal peno. Motor s to iglo Čisto lepo deluje. Dobra stran motorjev na gorivo je samo ta, da veš pri Čem si in se sami ne morejo vŽgati. Pri elektriki pa je motor takoj ko dobi napajanje nepredvidljiv.
Pri vseh avijonih, ki jih je potrebno na silo metati (HLG, jadralec s pomoŽnim motorjem), sem imel probleme s postajo, ker mi jo je pri metu hotelo vreČi iz pulta. Nekajkrat sem bil tudi zelo blizu nesreČe, ko sem lovil postajo, namesto da bi vozil avijon. Kasneje sem postaje in pulte med seboj fiksiral ali z jeŽkom ali pa z mehanskim omejilcem. NekoČ sem ravno po taki predelavi razbil model. Imel sem novo postajo in opazil sem, da imam problem, da mi postaja in pokrov predala pri metih skaČeta iz leŽišČa. Prvi let po tej korekciji pa se je tragiČno konČal. Na pultu je bilo tudi leŽišČe za anteno. Pri voŽnji HLG-ja pa uporabljam kratko anteno in dolge antene takrat nisem umaknil iz tega leŽišČa. Še pred štartom sem se spraševal ali lahko antena zapusti leŽišČe in jo lahko morebiti celo izgubim. Mislil sem jo dati v Žep, pa sem si rekel: "Ah, saj bo". Mislim, da sem tak stavek Že omenil v tem pripovedovanju. Seveda je bilo. Ko sem vrgel avijon in hotel zgrabiti krmilno palico sem zagrabil za anteno, ta se je potem še lep Čas valila po postaji gor in dol in me Čisto zmedla. Avijon je šel gor se na mestu obrnil in šel skoraj po isti poti nazaj. Lahko bi bil bumerang. Da to ni, sem opazil, ko se je zapiČil v zemljo in mu je odtrgalo krilo.
Zanimivo je, da so najboljši in najbolj leteni, najslabši avijoni. Danes letim skoraj vedno, skoraj ne glede na vreme. Če rahlo deŽuje, Če ni ravno orkanski veter, Če je le moŽno seveda tudi takrat letim. Vzamem seveda avijon in postajo, ki ju ni škoda (oboje je Že amortizirano). Postavlja se osnovno vprašanje ali imamo pravico do napak. Če ne bi nikoli delali nekaj novega, se nikoli ne bi niČesar nauČili. Če pa delamo nekaj novega, skoraj obvezno naredimo tudi nekaj napak. Problem je samo, Če so te napake prevelike ali nepopravljive. Sam sem vedno sreČen, Če otroci naredijo kaj narobe. Potem imam vsaj razlog, da jih lahko poduČim in upam ne bodo ratali naivci in zaradi tega nekoČ naredili kake kapitalne napake. Enako velja v modelarstvu. Potrebno je iti na mejo, mogoČe še malo Čez. Če pa gremo predaleČ Čez postanemo heroji. Vendar ti ne Živijo prav dolgo in jim nato postavijo kar lepe spomenike. Ampak tudi takih se manjka, ker druŽba drugaČe nebi šla naprej. No pa šalo na stran. Če ne drugega, se je smiselno vsaj zavarovati in paziti da koga ne poökodujemo.

Paralelno s pridobivanjem teh praktiČnih izkušenj, sem si vedno Želel še prebrati kako dobro knjigo. Tako sem s Časom prebral kar zajeten kup knjig. Velik preskok sem dosegel na tem podroČju, ko smo šli z druŽino za en mesec v Kanado v mesto Vancouver. Tam sem pretaknil vse modelarske trgovine in šel tudi pogledat modelarje na njihovo letališČe. Šli pa smo si ogledati tudi Boeing-ov muzej, ki ni bil daleČ, saj je tovarna in muzej v mestu Seatlle v ZDA. Iz Kanade sem prinesel 15 knjig, v bistvu skoraj vse, kar se mi je zdelo vredu od literature v teh trgovinah. Poleg tega, pa sem prinesel od tam še rabljen elektriČni vitel, ki sem ga dobil za simboliČno ceno. Vitel je zapolnil cel kovČek in zanimivo je, da nisem imel na avijonu zaradi njega nobenih problemov. Me prav zanima, Če je sedaj po 11 septembru še tako. Vse te knjige sem kmalu prebral in nato sem pretaknil po dolgem in poČez še internet. Zanimivo pri vsej tej literaturi je, da je bolj ali manj usmerjena v gradnjo, sestavljanje in ostale mehanske zadeve. Jaz pa sem Čutil veliko potrebo, da bi kaj veČ prebral o letenju, vremenu...
Nato sem v iskanju zanimive literature naletel na internetne strani, ki so podajale nekakšno oceno kvalitete posameznih knjig in na podlagi tega sem si izbral še tri knjige. Tudi ko sem poizkusil preveriti te ocene na forumih, sem od vsepovsod v angleškem govornem podroČju zasledil najboljše ocene za knjigo "Old bussard Soaring book". Zanimivo je, da sem imel to knjigo v roki v Kanadi, pa sem vzel raje neko drugo knjigo o jadralcih. Takrat sem obe knjigi na hitro preletel in Če ne drugega se mi je zdel naslov te knjige rahlo Čuden, pa tudi avijon na naslovnici ni bil ravno iz današnjega Časa. Kasneje sem ugotovil, da je avtor te knjige baje zaČetnik HLG gibanja. Popravil sem napako in knjigo naroČil.
Paralelno s tem, pa sem poizkušal brati tudi nemško literaturo. Jasno, da nisem bil preveČ uspešen, saj sem Že v osnovni šoli ugotovil, da so jeziki brez veze. Pri gospej pri kateri sem se uČil nemšČino sva imela vsak svoje misli. Ona mi je razlagala, kako je vse drago in kdaj bom plaČal, da bo kupila meso. Jaz pa sem razmišljal kdaj bo Že konec ure. Zanimivo, da tudi v šoli nisem videl kakega smisla v anglešČini, Čeprav nam uČiteljice niso teŽile z mesom. V neki oddaji sem slišal, da je tudi letalsko modelarstvo nastalo z nekim smislom. S tem naj bi zaČeli nacisti v nemČiji, ki so hoteli navdušiti mladino za avijacijo, da bi potem laŽje izvedli svoje velikopotezne naČrte. Imam obČutek, da nemci delajo izredno sistematiČno in da imajo izredno veliko in dobre literature. Ne samo to, so tudi dela, ki so prevedena iz anglešČine v nemšČino, kakor na primer "Flugmodell aerodynamik". Ko sem iskal svoja priljubljena dela v angleökem jeziku nisem imel te sreČe, da bi naöel angleški prevod. Tako sem paČ prišel do tega, da Če hoČem prebrati knjigo "Das thermikbuch fur modellfliger", se bom moral paČ malo potruditi.
Seveda sem se vprašal, ali je to res potrebno. Prebral sem Že precej knjig in zadeve se zaČenjajo ponavljati. Ali je vredno truda? Ali obstoja kaka druga knjiga, ki bi bila ekvivalent po vsebini? Po drugi strani, me je izredno pozitivna recenzija te knjige na internetni strani (http://www.aerodesign.de/) utrjevala v prepriČanju, da je potrebno poizkusiti. Posebno, glede na to, kako je tam kritik raztrgal nekatere druge znane knjige.
Iz nemšČine je s slovarjem teŽko prevajati, ker je izredno teŽko pravilno razŽagati njihove dolge setstavljene besede brez nekaj predznanja. Zato sem knjigo (razen matematiČnega dela) poskaniral, sprocesiral z OCR programom in nato besedilo preČistil s Črkovalnikom. Potem sem šel preko avtomatskega prevajalnika v angleöki jezik. S pomoČjo originala, tega kvazi angleškega prevoda in slovarja sem se potem prebijal stavek za stavkom. Sedaj sem plaČal vso nemšČino za nazaj in verjetno sem se jo sedaj veČ nauČil, kakor pri vsem tistem mesu. Takoj mi je bilo tudi jasno, da ni nobene garancije, da bom potem, ko bom prišel skozi knjigo sposoben še enkrat prebrati in razumeti ta tekst iz originala. Tudi sicer, Če bereš stavek po stavek in se lomiš z jezikom, velikokrat teŽko poveŽeš misel celotnega poglavja. Tako sem se odloČil, da bom vsak stavek zapisal. To seveda glede na ostali Čas potreben za to ni bil prav velik pribitek na Času. Tako je zaČel nastajati prevod te knjige. VeČinoma sem zadel pomen, vČasih ga verjetno tudi ne, kakšna malenkost tudi manjka. Pa kaj. Mene je zelo potegnil naČin pisanja avtorja in tudi sicer je kar nekaj tem, ki se jih drugi avtorji niso dotaknili.
Ko Človek bere te knjige, je zanimivo, ko vidiš, da tudi drugi avtorji opisujejo, kako so jim avijoni ušli in ostalih problemih, ki sem jih tudi Že sam doŽivel. Kakor kaŽe, res vodijo vse poti v Rim.
In kaj za konec. Trenutno letim enega relativno pohlevnega Pylona. Pod polnim gasom ima energije ravno za eno minuto. VČeraj sem ga šel pokazat sinu. Ta mi je takoj rekel, Če mu ga dam malo za peljat. Odgovoril sem mu, da je malo prehiter za njega in najsi ga najprej malo ogleda kako sploh leti. Ko je avijon prišel dol mi je rekel, da je kakor Čebela. Leti izredno hitro in je en dva tri dol. Meni se tisti dve minuti sploh nista zdeli tako kratki in sem v polnosti uŽival vsako sekundo. Baje so Že fiziki ugotovili, da je vse relativno.
Danes imam skoraj vso moŽno tehniko s podroČja modelarstva, ki me zanima. Oziroma, skoraj noben problem ni dobiti tistega, kar srce poŽeli. Razni avijoni, postaje, variometer, frekvenČni skener, Žiroskop ...Sam material ne daje sreČe. Sama svoboda, daje tudi obvezo. Sigurno najteŽji problem in izziv na tem svetu smo sami sebi. Vse ostalo je dokaj laŽe obvladati. Potrebno se je znati ustaviti, brzdati in se kontrolirati. ObiČajno nas na tem svetu ista lastnost, ki nas pripelje na površje tudi malo kasneje potegne na dno. Upam, da se bomo vsi skupaj znali vČasih tudi ustaviti. Upam, da bo bomo znali modelarstvo uporabiti za nek cilj in da ne bo sam sebi namen. Sam ga mislim uporabljati za razvijanje razliČnih znanj, za razlog za druŽenje z otroci, za druŽenje v klubu in da sem lahko malo sam s sabo na sveŽem zraku. Danes, je kar teŽko dobiti malo miru, verjetno zaradi tega beremo Časopise na stranišČu.
Kje pa so sedaj moji jadralci. Tam kjer so bili vedno - v mojih mislih in Željah. FiziČno so seveda v garaŽi. Za naslednje leto imam plan, da jih tukaj, kjer letim ostale avijone, s krajšo elastiko potegnem v zrak, krog ali dva in nato pristanek. Zopet neke Čudne vaje in sanje lahko Živijo dalje. Če pa bo sreČa, pa bo morda v naslednjem letu tudi nekaj dni, ko bodo lahko zares razpostrli svoje peruti in ponesli moje sanje še malo višje.

BK

Sedaj je pribliûno leto od kar sem odloŽil ta tekst. ZaČenja se pomlad. Preko zime sem našel še nekaj zanimivih knjig in filmov ter pregledal nekaj revij za zadnjih nekaj let. Filmi so zelo pouČni in lepi za pogledat. škoda le da so tako dragi. To me spominja na debato o PPM/PCM sprejemnikih, ki se je vila na konferenci. Na koncu pa je nekdo dal seznam dobrih sprejemnikov. Ta ni bil po klasifikaciji PPM/PCM ampak po dober/slab. Bistvo pa je v ceni, se pravi za malo denarja malo muzike. MogoČe je tako tudi s filmi. Vsaka stvar ima paČ svojo ceno.
V zimskem Času sem tudi lepo uredil svojo zbirko podatkov ter popravil in doteral avijone. Ker lepo zapisujem vse stvari sem naredil tudi nekaj analiz nad temi podatki. PaČ nisem imel niČ bolj pametnega za poČet. Rezultati teh analiz pa so prav zanimivi. Zanimivo pa je tudi, da sta nehala delati v zimskem Času kar dva servota in sicer na dveh loČenih avijonih. To sem opazil, ko sem priŽgal avijon. Ne vem ali je moŽno, da sta crknila v Času, ko nista bila priŽgana. Poleg tega sem seveda doŽivel tudi par zanimivih dogodkov, ki jih bom tudi opisal.
Lani sem si v skladu s to knjigo priskrbel jadralni avijon pribliŽno dveh metrov razpona in z dvojnim lomom krila. Na njega sem vgradil moČan elektro motor, ker je boljše, da dela motor manj Časa z moČnim vzpenjanjem, kakor da avijon molze in sploh ne veš ali bo šel gor ali ne. Avijon ima tudi elerone in V rep. V rep je res prava stvar, ker se ne zapenja v travo pri pristanku. Lahko bi rekel, da je to idealni jadralni avijon za prosti Čas. Ker pa imam v njem tudi vario, sem Želel imeti loČene baterije za sprejemnik in za motor. Vzrok je v tem, da sem Želel dolgo jadrati, kar ne moreš sigurno s pogonskimi baterijami. Glavni vzrok pa je v tem, da mi vario lahko javlja prazne baterije. To velja seveda za praznilno krivuljo akumulatorjev in ne za BEC, kjer bi se napetost verjetno sesedla v zelo kratkem Času po tem, ko bi senzor zaznal problem. V avijon pa sem seveda Že takoj vgradil stikalo za vklop in izklop (komanda kontrolerja), ki vklopi napajanje sprejemnika in omogoČi zagon motorja. Stikalo sem vgradil na levi strani trupa na zaČetku krila. Ta stikala vidimo na veČini slik avijonov v katalogih proizvajalcev. Namen tega stikala je poveČanje varnosti, da ne bi prišlo pomotoma do zagona motorja, ko s prsti šarimo okoli motorja pri sestavlanju modela. Ta varnost sicer ni 100%, ker ne prekine moČnostnega tokokroga motorja..
Ko sem se odloČil za loČeno napajanje sprejemnika sem samo prekinil napajanje BECa do sprejemnika in dodal nove baterijo ter stikalo še na desno stran trupa. Zadeva je super izgledala in avijon je bil lepo simetriČen vkljuČno s stikali. Stikala se priŽgejo s potegom proti repu. Nekje sem slišal, da je to pravilni pristop, da Če avijon po Čim podrajsa, se sam ne izklopi. Na avijon pa sem vgradil tudi kljuko za visoki ötart, da sem ga dvigal tudi kot normalnega jadralca. Po enem letu in vseh teh modifikacijah ter pribliŽno 75 letalnih dneh avijona pa je prišlo do prvega opozorila, ki ga nisem dobro razumel.
Ko sem imel avijon na elastiki, se mi zdi, da sem še enkrat preveril pozicijo stikal, oziroma jih še enkrat porinil v pravo lego. Ko sem avijon takoj nato spustil sem opazil da je variometer tiho, vendar sem še kar lepo veselo vozil avijon, ki se je lepo vzpenjal. Ko je prišel v vrhnjo pozicijo pa se nikakor ni hotel odpeti, šele tedaj mi je postalo jasno da je avijon ugasnjen. Avijon sem peljal blizu naselja in na manjšem poboČju. Kljub mojim skrbem, kaj se bo zgodilo je avijon odpeljal en ogromen krog (cca 150 m premera in kot cca 270 stopinj) in prišel na moj griČ iz drugega konca pred greben (v klanec) in sicer v ozkem pasu 25m, ki je tam brez dreves. Ko sem pritekel k avijonu sem opazil, da je brez poškodb, edino en plastiČen vijak za pritrditev krila je poČil. Imel sem res izredno sreČo, vendar iz tega nisem potegnil pravega nauka.
Ko sem zamenjal vijak in preizkusil delovanje sprejemnika sem nato malo bolj divje vozil avijon, da sem preveril mehansko trdnost. Zanimivo je, da mi je pri tem odpovedal servo nagiba. Avijon sem varno spravil na tla. Ne vem ali je crknil zaradi udarca pred tem ali zaradi preobremenjenosti zaradi hitre voûnje in vratolomnih akrobacij. Po tem pa sem imel precej teŽav s servom, ki je bil prilepljen z epoksijem v leŽiöČe iz balse in brez pametnega dostopa za delo. Na koncu sem ga izrezal z zajlo za gas. Tako se je dogodivšina v prvo sreČno iztekla.
Po tem sem razmiöljal, da bi naredil dvojno napajanje z uporabo shottky diod. Nato pa se je zgodilo kar se je moralo. En dan sva s kolegom šla vozit avijon v moČnem vetru. Preden sem avijon vrgel sem še posebej pomislil na problem stikal in ga prijel zato še bolj zadaj in tudi sicer sem tisti teden razmišljal o prej omenjeni modifikaciji elektrike. Ko pa sem vrgel avijon, se zaradi moČnega vetra ni tako odpeljel, kakor sem bil navajen in sem ga verjetno zaradi tega s prstom zadel ob stikalo. Po nesreČi je bilo to ravno tisto od napajanja sprejemnika, tisti od motorja pa je ostal vkljuČen. Ko sem naredil predelavo elektrike sem seveda preizkusil, kaj se zgodi, Če vkljuČiš stikalo motorja in ne vkljuČiš stikalo sprejemnika (motor ne dela), nisem pa preveril kaj se zgodi v nasprotnem primeru, Če je motor priŽgan in nato ugasneš stikalo sprejemnika. Sedaj ko sem avijon Že imel v zraku in je variometer utihnil sem takoj vedel zakaj se gre in imel sem idealno moŽnost, da preverim kako se obnaša zadeva v prej spregledanem primeru. Z grozo sem spoznal, da dela motor s polno moČjo in da imam sedaj dobro kilo teŽak projektil s polno moČjo motorja izven nadzora. Avijon je zagrabil veter in se je strmo vzpenjal in poČasi nagibal z vetrom. Nato je šel z vetrom za greben oziroma drevesa, ki so na njem. Pri tem je zgubljal višino in zelo pridobil na hitrosti. Nato se je na koncu dreves (cca 50m) zaČel vzpenjati in zavijati nazaj v veter. V bistvu je delal krog kakor pri dinamiČnem jadranju. V tem letu nazaj je k sreČi zgubljal oziroma vsaj ni pridobival na hitrosti. Nato ga je zopet zajel veter in ga preusmeril z vetrom in proti tlem in drevesom. Udarca v tla nisem videl vendar sem vedel da bo katastrofa. Žalosten zaradi tako neumne izgube modela in hkrati zadovoljen, da se je vse tako konČalo (v bliŽini naselje) sem si šel ogledat ostanke. K sreČi je bila zemlja razmoČena in je malo ublaŽila udarec. Avijon je bil totalno razsut, k sreČi pa je bilo drobovje vredu. Sedaj nisem veČ siguren ali se mi je v prvem primeru zgodilo isto ali pa morda tako kot sem prej opisal.
Po tem sem šel preverit vse avijone in vsi imajo ali stikala znotraj avijona, ali pa jih sploh nimajo. Mislim, da je nauk zgodbe jasen. Sedaj bo imel model dvojno napajanje s shottky diodo. Sprejemniška baterija se bo prikljuČila s konektorjem v modelu, zunaj avijona pa bo samo ostalo stikalo motorja (bolj naprej kot sedaj), ker je izveba modela takšna, da je neka varnost zagona motorja nujna. Ko Že omenjam nov model, naj povem še to, da proizvajalci zelo dobro obvladajo ekonomijo. Model, ki sem ga razbil je prva nadgradnja osnovnega modela, ki ni imel nagiba. Sedaj sem opazil, da Že prodajajo novo verijo avijona, ki ima tudi flape. Žal ni iste velikosti, da bi šel v narejeno leseno škatlo. Zato bom ostal kar pri starem, Čeprav bi si Želel še flape. Iz opisanega se vidi, da je treba prodati tudi vse vmesne variante, ker Če bi takoj ponudili konČno varianto bi se paČ odrekli dohodku vmesnih variant. Pa tudi prekvaliteno ne smemo narediti, ker se potem nebi kvarilo in ne bi imeli kaj prodajat. No v modelarstvu tega problema verjetno ni, ker to rešuje mati zemlja in avijoni s svojimi prihodi nanjo. Zato pa se pospešuje prodaja z novimi in novimi zvrstmi modelarstva in kolo razvoja se bo vrtelo dalje. Kot kaŽe pa so te nove zvrsti vedno draŽe, in vprašanje je le, Če bomo zdrŽali tak tempo vrtenja pedal.
Druga zanimiva zgodba je s pylon modelom. Ta je vČasih šel pri hitrem letu kot po stopnih navzdol. Probal sem vse sorte. Zmanjšal mrtvi hod krmil,.. Na koncu sem zamenjal sprejemnik z boljšim (prej je bil s skrajšanim dosegom zaradi teŽe) in zadeva je sedaj sprejemljiva. Na sploöno pa so s payloni kriŽi. Nek prodajalec mi je rekel da pylona in combata ne vozi, ker so ti modeli v bistvu namenjeni za razbit. V tem je kar nekaj resnice in upam da s tem nisem koga uŽalil. Vse je vredu ko model leti, ko pa pristajaš se pa zelo hitro zgodi, da model kam zapne in potem je vse sorte.
Sedaj sem tudi prišel do svoje "superorhideje", kar sem si Že dolgo ûelel. Tako kot si pes oznaČi svoj teritorij, da se polula, tako si mi obiČajno oznaČimo svoje modele Že pri prvem letu. Zelo pogosto se takrat zgodi kaj narobe in model se poškoduje in je oznaČen oziroma podpisan. Potem ga lahko s lahkoto spoznamo, ker je nas sedaj drugaČen od vseh ostalih pa Če tudi je iz serijske proizvodnje. Tu dejansko pridemo do dileme. VeČino avijonov, ki sem jih razbil sem jih takoj po tem, ko sem jih nadgradil ali kako drugaČe optimiziral. Za razbiti jadralni model sem naprimer naredil leseno ökatlo, da se ne bi poškodoval med prevozom. Kot kaŽe prevelika goreČnost v redu v naravi ni zaŽelena, kjer velja zakon entropije oziroma narašČanja nereda. Sedaj se sprašujem koliko sploh smem optimizirati stvari, da jih Že sam pri tem ne bom pokvaril ali pa s tem klical nesreČe.

Bila pa je öe ena stvar, ki jo najprej niti nisem mislil pisati. Sem namreČ magister elektrotehnike in ni mi uspelo nekaj narediti iz elektrike, ker bi mi po mojem mnenju skoraj moral. Pa sem jasno to zamolČal, kdo tega najraje ne bi preskoČil. Pred nekaj dnevi pa mi je postaloo jasno zakaj ni delalo in sedaj lahko povem tudi ta hec. Vitel sem hotel elektronsko regulirati. 10 FET-ov paralelno pa naj bi šlo (BUZ11). Ko sem jih prviČ skuril sem šel po pomoČ h kolegom, ki se ukvarjajo z moČnostno elektroniko. Ti so me opremili z novim znanjem in zopet sem kupil FETe, zvezal 50m Ohmski upor pod njih in uporabil en specialni driver za FETe, ki naj bi krmilil FETe z ogromnim tokom (2A) in senzal napetost na uporu in s tem omejil tok na cca 200A in s tem zaöČitil FETe pred uniČenjem. Zopet se je samo zasvetilo in zasmrdelo. Sedaj sem ugotovil, da ima vitel 3kW (bistveno veČ kot sem takrat mislil) in da lahko potegne do 1000A. Poleg tega, pa se tudi napetost sesede toliko, da krmiljenje FETov ni veČ v totalnem prepustu. Sedaj sem si oddahnil. Rahlo olajšanje nad lastno nesposobnostjo. Takrat sem sicer zadevo rešil, vendar ne s FETi, ampak s Časovno modulacijo odpiranja moČnostnega releja 5 x na sekundo. Zadeva je sicer narejena preko RC krmiljenja in omogoČa regulacijo moČi pri dviganju avijonov in poČasno navijanje laksa nazaj. Še vedno razmišljam, da bi to naredil kot sem si prvotno zamislil.

Kako da sem zopet priöel k pisanju tega uvoda? Navkljub vsem pregledanim knjigam in filmom se mi še vedno zdi ta knjiga razred zase. Sedaj sem se lotil še prevoda matematiČnega dela knjige. Na ta naČin se prisilim, da res poizkusim razumeti vse zapisano in ne samo površinsko preleteti teks. Moja nemšČina se poČasi zboljšuje in sedaj Že prevajam samo ob pomoČi slovarja.

BK

Zopet je minilo leto in v njem se je veliko dogodilo. Sam priČenjam pisati knjige. Sam delam filme, svoje in urejam tudi tuje. Svojo "superorhidejo" sem izboljšal vizuelno in tudi vsebinsko. Dodal sem vlaČljivo podvozje. Sem Član kluba Čuk iz Škofje Loke. Tu se baje samo igramo. Ko so kranČani (profesionalci) videli, kaj poČnem, so mi rekli da sem modelar njihovega nivoja. Ostal bom Član svojega kluba in se ne bom pridruŽil profesionalcem. To je moj hobi in ne sluŽba. Bom pa z veseljem šel z njimi kdaj pa kdaj na kakšen hrib ali h komu na obisk. Sem velik modelar, ampak moji modeli niso samo avijoni temveČ tudi druge stvari. Sedajle sem malo bolan. Upam, da sem Čimprej pozdravil, vstal iz postelje in zopet normalno zaŽivel. Rad bi spušČal avijone. Sedaj imam tudi šleparja v velikosti 1 proti 4. Uradno ga bom dobil za rojstni dan. Gre za zelo kompleksen model enostavnega avijona in tega modela še neznam rešit. Zato kar nekaj Časa Že Čaka na mene, da se ga usmilim. V moj model ne gre 62 kubiČna mašina in nevarnost vŽiga. Po drugi strani ga pa znam popravit, ampak teŽa bo še veČja. Kaj je smisel tega?

BK

[mucek]

Bravo, Bojan, super branje!!!!!!!

p.s. Ko se pozdraviš kej pokliči, da gremo kej letet... Tud jest mam v floti par novosti ...

[junior]

Bojan, čimprej ozdravi da ne bojo samo vrane letale nad blokom!

[mihah]

Po dolgem času končno precej modelarske in osebne iskrene izpovedi.
Res lepo branje.

[sharkpade]

Se podpisujem pod vse poste.

Odlično napisano.

lp

miha

[eoslak]

BK, lahko povem to, da sem se tudi jaz našel tu noter. Ko sem sprva videl to dolgo litanijo, sem si mislil, eh pa kaj bom to bral, sej je brezveze, lahko rečem da je vse skupaj odlično napisano.

Vse pohvale

[marko fujan]

Zelo pohvalno, skoraj tako kot da bi sebe opisal.

Bravo, še mnogo letalskih dni.

LP Marko

[t_O_S_H]

Bojan vse pohvale zelo zelo zanimivo in tudi poučno branje Vesel bi biu še kakšnega tvojega filma al pa pasala bi še kakšna slika tvoje flote. res še tako naprej in uspešnih poletov ti želim.

ps: Pa napiš še kej da bom še kej prebrau

lp Mare

[BK]

Zopet je minilo leto (2005) in zgodilo se je marskikaj zanimivega. Uspel sem razlomit avijon na vitlu. Krilo mu je odtrgalo iz ležiča in trup je letel kakor puščica proti OMW pumpi.
Pametno je da so razne pumpe daleč vsaj v smeri štarta, če si že sicer preblizu naselja.
Krilo pa se je najprej vrtelo okoli svoje osi, nato pa se je postavilo pokonci, saj je le na ta način hitrost krila maksimalna ko prileti na tla. Ostala je samo elektronika, avijon pa je bil direktno za v smeti. Pri tem sem se naučil tri stvari:
- osnovna napaka in posledica sta si lahko zelo narazen v času in področju
- kar se dogaja drugim se lahko tudi tebi zgodi še bolj spektakularno
- če se nekaj analizira lahko ugotoviš kako dobro stvar si imel do te analize
Prva točka govori o tem, da sem slabo popravil mizico v trupu na katero se privije krilo. V originalu je bila tri slojna šper plošča, ki je bila laminirana z steklenimi vlakni. Po nesreči na Nanosu, ko je kolega avijon malo preoblikoval pa sem zadevo poenostavil. Ni se mi dalo laminirati. Kot kaže ni ravno vsaka poenostavitev smiselna. Po popravilu do nesreče sem avijon vsaj 10 dni letel brez problema in to z vitlom. Velikokrat sem slišal da močna vitla lahko zloži avijon. Konkretno sem to slišal za 2kW vitle. Moja ima 3kW in kot kaže ne zloži kril ampak jih raje odtrga, če je strmina vzpenjanja prestrma. Ko je bil avijon že uničen me je zanimalo kako je gradil gospod Hluchy davnega leta 1986. Ko sem probal zlomiti centroplan (oplata iz steklenih vlaken je bila strgana) ga skoraj nisem mogel zlomit. Ramenjača je bila lesena palica. Zgoraj in spodaj pa je bilo skoraj za pol centimetra karbonskih vlaken. Ugotovil sem, da sem imel res dober avijon. K sreči sem dobil rabljenega še boljšega za sprejemljivo ceno. Se pravi, da ob vsaki napaki napredujemo.
Za zanimivo dogajanje ne potrebuješ high tech stvari ampak zadošča že park flayer, če ga pristajaš na makedamski cesti ob vlažnem vremenu. Ko sem vrgel avijon sem opazil da višinske palice ne morem povleči k sebi, ker mehansko blokira. Z veliko težavo sem rešil avijon. Ugotovil sem, da se na kolesa primejo majhni kamenčki in ko avijon vržem in laufa propeler ti kamenčki letijo naokoli. To velja tudi za postajo in če pride v križ deluje kot kajla. Hudič se pač skriva v detajlih.
Zanimiva je bila analiza servo motorjev. Kar 14% mojih servotov konča v smeteh. To se mi zdi kar visoka cifra. Zanimivo, da crkujejo sami mikrači in noben standardni servo. Kot kaže gre smer napredka v pravo smer (za industrijo). Ne vem zakaj temu trendu ne sledijo tudi proizvajalci ostalih komponent, ki se mi skoraj ne pokvarijo.
Že en čas je ko imam Piperja (šleperja) pa se ga še nisem lotil. Želel sem mu vgraditi zaganjač zaradi varnosti. Eden od razlogov da ga še nisem je bila izvedba zaganjača s kardanom, kar komplicira vgradnjo. Par dni nazaj sem zasledil v reviji, da že ponujajo kompaktno izvedbo zaganjača (brez kardana). Nauk zgodbe je če ne veš kaj storiti, je najboljše da nič ne narediš. Kot kaže dela čas z nas (poleg Kitajcev).

Še vedno si želim voziti velike jadralce na pobočju. Za to sem kar veliko letel manjše jadralce na pobočju, bral knjige in gledal DVD-je. Želja po velikih avijonih je verjetno zelo velika, ker sem šel v minituarizacijo enega jadralca. Ta je razstavljiv v nulo in primeren za v nahrbtnik. Čeprav najraje letim sem zadnje čase več v delavnici kot na terenu. To dokazuje mojo osnovno trditev, da ne smemo delati tistega kar si želimo.

Bojan

link na minimiziran avijon:
http://forum.modelarji.com/viewtopic.php?t=6776